Prometna nesreča mojega prijateljaPrometna nesreča mojega prijatelja
Nikoli si nisem predstavljala, da bom kdaj zvedela, da se mi je prijatelj poškodoval in da je za to bila kriva prometna nesreča. Ko sem zvedela za to, sem okamnela, enostavno nisem mogla reči ničesar, kot samo to, če je prijatelj v redu?
Ko sem videla, da mi nekako ne želijo povedati, da je bila huda prometna nesreča in da je v bolnici v komi. Čas se mi je ustavil enostavno nisem verjela in mislila, da se bo zbudil. Na kar sem zbrala moči in vprašala, kako se je prometna nesreča sploh zgodila. To pa je bilo še najhuje, ko so mi povedali, da se je zvečer z kolesom vračal domov in ko je peljal preko prehoda in imel zeleno luč je pripeljal avto, ki se na rdeči ni ustavil, ker je ni videl in zadel njega.
Takrat sem imela sto misli, vse kar sem se spraševala je bilo, zakaj se je takšna prometna nesreča zgodila ravno njemu. Prišel je dan, ko sem zbrala moči in šla na obisk. Tega ne bom nikoli pozabila. Želela sem mu nekaj nesti in kupila sem mu sliko, ko sem vstopila v njegovo sobo sem prebledela, neprestano sem imela v glavi, zakaj se je prometna nesreča morala zgoditi njemu. Ob njemu je bila skrušena mama in jokala, ko sem prišla blizu postelje, me je spoznala objela in videla, da imam zanj sliko, rekla je naj mu jo pokažem. Zbrala sem pogum in mu obrnila sliko k obrazu, noge so mi drvenele, ko je po njegovem licu spolzela solza, pa mi je prišlo slabo in skoraj sem padla skupaj. On je vedel! On je slišal! Kako sem se takrat spraševala, zakaj se je prometna nesreča zgodila tako dobri osebi? Zakaj? Ni mu bilo pomoči. Nekega dne ni zmogel več in zaspal. Vedel je vse, vendar nič ni mogel. Še danes se spomnim nanj in še vedno je v meni jeza, ker se je prometna nesreča zgodila na tak način.…