Moj prvi polet s helikopterjemMoj prvi polet s helikopterjem
Zima bogata s snegom je kot nalašč za potepanje po gorah. Večer pred odhodom pripravim vso potrebno opremo. v nahrbtnik topla oblačila, rezervne nogavice, šal in rokavice. V aluminijasto folijo zavijem dva sendviča za rezervo in pripravim še termovko za topel čaj , ki ga bom pripravil zjutraj. Na nahrbtnik pripnem še dereze in cepin, čelado pa v kapo nahrbtnika. Navijem budilko in ležem v posteljo. Še en dvatisočak osvojen pozimi pomislim in hitro zaspim. Zjutraj med potjo še poberem Ferdota in že šibava proti gori. Sneg je sveže zapadel tako da bova morala biti zelo previdna. Snežni plazovi so zelo pogosti in nevarni. Marsikateri planinec je že končal pod njim. Avto pustiva pri neki domačiji in se počasi vzpenjava. Pot naju vodi še mimo koče pod goro. Presenetljivo dosti ljudi na koči. Izveva, da ima gorska reševalna postaja redni zimski tečaj usposabljanja. Super, bo pomoč hitro pri roki, če bo potrebna. Spijeva vsak topel čaj in začneva vzpon.
Čelada na glavi, dereze na planinskih čevljih in cepin v roki. Hitro napredujeva kljub visokemu snegu. Ko prideva do stene pa se hitrost upočasni. Previdnost ni nikoli odveč. Po kakšnih dveh urah pa se zgodi. Levo nogo prestavim naprej, v globok sneg. In mi zdrsne na skali pod snegom in poškodujem koleno. Kasneje v bolnici izvem da imam potrgane vezi. Ferdo je nekaj metrov pred menoj. Zakričim mu naj nadaljuje proti vrhu, saj pot navzdol do mene je preveč nevarna. Po telefonu pokličem pomoč, iz nahrbtnika vzamem prvo pomoč in povijem koleno. Operater na klicni številki za nujno pomoč je rekel, da bom oral približno eno uro počakati na helikopter. V daljavi že slišim ropot helikopterja, postavi se nad menoj, vendar se moram premakniti na sosednjo polico, ker sem preblizu stene. Po vitlu spusti reševalca, ki me vpne na njegovo jekleno vrv. Dobrih trideset sekund je trajalo dvigovanje, razgled pa kljub bolečini v kolenu fenomenalen. Zakaj že nisem se učil za pilota?…