Nikoli nisem videla ostankov, ki ga ima lahko lov na kakšno žival. Do pred kratkim. Bil je miren dopoldan, konec tedna, ko sem se sprehodila po Ljubljani, ker sem imela nekaj opravkov. Bilo je mirno in prijetno, vse dokler nisem zagledala pol trupla od goloba, ki me je preplavil z izjemno neprijetnim občutkom.
Prizor je bil zelo nevšečen in videti je bilo, da je bil lov na ubogega goloba zelo napet. Najprej sem pomislila na to, da je bil na delu zelo lačen maček. Ampak kolikor vem mački, redko pustijo takšno razdejanje pri svojih žrtvah. Potem sem se pa pogovarjala s prijateljem, ki živi v Ljubljani in mi je povedal, da imajo blazno velik problem s podganami. To je bila ena izmed razlag, da se to lahko zgodilo. Lahko, da je maček naredil svoj del, vse ostalo pa podgane. Kakorkoli, jutro za nekaj trenutkov ni bilo več tako prijetno, kor je bilo.
Odšla sem naprej in dolgo sem potrebovala, da sem se lov, ki sem si ga predstavljala, izbrisala iz glave. Še danes, če pomislim, vidim sliko ubogega goloba, ki upam, da sedaj počiva v miru. Prva misel je bila, želja, da bi ga lahko rešila, ampak mi nekako ni bilo namenjeno. Tudi če bi bila tam in bi bila prepozna, bi mi lahko preostalo le to, da jaz zaključim lov, da bi golob manj trpel. Enkrat se mi je že zgodilo, da mi je maček v zahvalo, ker sem poskrbela zanj, prinesel na pol mrtvega ptiča, ki je potem v mojih rokah umrl. To je že hujše, ko ne moreš storiti prav ničesar, da bi ubogo žival rešil, saj so posledice, ki jih je imel lov prevelike.
To so tiste dobre in slabe stvari živali. Imamo jih radi, ampak žal so to še vedno vrste, ki se med seboj skozi lov zmenijo, kar se morajo zmeniti.