Ko smo si na našemu vrtu okoli hiše, posadili, oziroma uredili vrt z rožami in pa z zelenjavo, smo videli, da smo imeli s tem čedalje več dela, saj je bilo potrebno za te vrtove redno skrbeti in jih urejati. No tako pa smo se nato odločili, da bi k našemu vrtu morda dodali kakšno vrtno uto, oziroma hiško. Ta pa bi nam nato omogočala, da bi lahko vanjo spravili vso potrebno orodje, ki bi ga potrebovali za delo na vrtu, ter bi ga nato lahko imeli vedno pri roki.
Poleg tega pa bi vrtne hiske k našemu vrtu tudi pripomogla z estetskega vidika, saj bi se lahko te zelo lepo prilegale k naši hiši in pa k našemu vrtu, ter bi ga malo popestrila.
No tako pa smo se nato odpravili v trgovino z vrtnim orodjem, kjer pa smo si ogledali različne vrtne hiske, da bi malo videli, kaj imamo na voljo, ter kakšne so kaj cene v različnih trgovinah. Tako pa smo si res ogledali vrtne hiske v različnih trgovinah, saj smo tako lahko dobili čim boljšo ceno za vrtno hiško.
Po nekaj pregledih, pa se je le našla primerna hiška, katero pa smo nato kar kupili, saj je bila popolna. Tako pa je bila sprva estetsko zelo lepa, ter bi se zelo lepo podala k našemu vrtu in pa hiši, po drugi strani pa je bila tudi primerne velikosti, da smo torej vanjo lahko spravili vso orodje, ki smo ga imeli za delo na vrtu, ter tudi kosilnico. Tako pa smo sedaj imeli to orodje vedno pri roki, kar pa nam je olajšalo delo na vrtu. Zato pa smo tudi zelo veseli in zadovoljni, da smo se odločili za ta nakup, saj nam je prišel zelo prav, ter nam je lepo popestril naš dom, oziroma vrt. …
Čedalje bolj popularen nevidni zobni aparat je zaslovel med uporabniki klasičnih zobnih aparatov. Nošnja klasičnih zobnih aparatov povzroča kaj nekaj neugodnosti.
Žičke so zelo vidne, lahko drgnejo dlesen in jo dražijo. Težko je očistiti zobe okoli žičk in pod njimi, zato obstaja možnost, da še vedno ostaja kakšen košček hrane pod žičko, kar pa potem dela preglavice saj, če ne uspemo dobro očistiti lahko zobje počrnijo oziroma se celo vnamejo dlesni. V tem primeru je Invisalign mnogo boljša izbira, saj se zobje z lahkoto očistijo, ker se alignerji, to so plastični nastavki, ki sestavljajo Invisalign, lahko odstranijo in po čiščenju namestijo nazaj. Res pa je, da ni uporaben za vsakogar. Pri resnejših zapletih oziroma stopnjah težav pa Invisalign ni možno uporabiti. Za take resne primere je še vedno prva izbira klasični aparat. Tudi moja prijateljica si je zaželela Invisalign že po tem ,ko je imela nameščen klasični aparat. Zelo so jo zbadale žičke in močno ji je odrgnilo dlesen. Tudi zvezdice so se ji že nekajkrat odlepile. Slišala je, da lahko ješ vso hrano pri Invisalign aparatu, saj si sedaj ne more privoščiti kokic in oreščkov saj se nabirajo pod aparat, prav tako si ne more privoščiti jabolk in korenja. Videla je reklame, kako ponujajo zastonj prevoz do ordinacij, delajo reklame za lep nasmeh in bleščeče zobe ter ponujajo tudi nakup na obroke. Najbolj ji je všeč, da ne bo potrebovala tako pogosto hodit k ortodontu, saj si lahko sama menja alignerje na določen datum in gre ortodontu lahko na par mesecev.
Naročila se je na posvet ortodontu in prišla kmalu na vrsto. Z ortodontom sta pregledala situacijo razvrščenih zob in ugotovila, da je primerno stanje za nošnjo Invisalign nevidnega zobnega aparata. Opozoril jo je, da zna na začetku čutiti bolečine, določil ji je datum, kdaj mora menjati folije in kdaj mora prit v ordinacijo na pregled. Zelo zadovoljna je odšla domov in že ves mesec nima težav.…
Veliko deklet se danes odloči za oblikovanje obrvi, saj so ravno obrvi tiste ki odražajo naš pogled in oblikujejo naš obraz saj dodajo poudarek našim očem. Prav tako, lahko preprosto oblikovanje obrvi spremeni naš videz in izraz, ki ga želimo deliti z okolico. Seveda je najbolj klasično oblikovanje obrvi kar doma s pinceto. Se pa danes dosti pojavlja razen microblading, ki vključuje ročno risanje dlačic na kožo z mikroiglico. Takšen postopek ustvarja naraven videz in pa tudi učinek je trajnejši. Je pa res, da na oblikovanje obrvi dosti vpliva sama moda in trendi. Tako včasih nisem razumela sošolke, ki si je obrvi kar zabrila in si jih je sama risala. Seveda v tistem času ni bila edina, saj je bilo ravno to zelo moderno. Res sem jo občudovala, saj konec koncev, je vedno prišla urejena v šolo, in njeno oblikovanje obrvi je bilo, kljub temu da je bilo narisano, še vedno lepo in estetsko in večinoma se je držala kar iste linije na obrazu. Ampak ja, njej je to pasalo. Eni so se še vedno odločili, kar za tattoo namesto svinčnika. Sama sem bila še v tistih časih, ko je bilo moderno (poleg risanja obrvi) imeti zelo tanke.
Danes ko se pogovarjam s svojo generacijo, ki je prav tako sledilo trendu oblikovanje obrvi povejo, da dosti obžalujejo, saj jim obrvi več ne rastejo tako, kot bi mogle in na določenih mestih prav nočejo več rastit. Zato se tudi dosti poslužujejo in dajejo večjo pažnjo na oblikovanje obrvi, da prekrijejo tiste nepravilnosti, na katere niso najbolj ponosni in jih želijo prekriti. Zato najverjetneje je oblikovanje obrvi še kako zelo pomembno, saj odražajo naš karakter. Hkrati pa je vedno dobro, da smo vedno vsaj malo urejene, pa zaradi tega morda res ne potrebujemo hodit na drago oblikovanje obrvi.
Še vedno je dobro, da poslušamo sebe, in ravnamo tako, da se sami najbolje počutimo.…
Spomnim se, ko sem bila majhna in so se odrasli pogovarjali, da je sosed zbolel, omenjena je bila sladkorna bolezen, kljub temu, da so bili ob tem resni, se je meni zdelo zabavno. V svoji otroški glavi sem razmišljala, da je sladkorna bolezen povezana s sladkorjem, vse kar je sladko pa ne more biti slabo. Nekaj let kasneje sem slišala, da mu bodo morali zaradi te bolezni odrezati del noge, takrat se mi ni zdelo več zabavno, še vedno pa nisem razumela za kaj gre.
Lani je sladkorna bolezen prodrla tudi v našo družino, zbolel je namreč moj oče. Kljub temu, da jih imam sedaj enaindvajset, sem mamo najprej vprašala, če bodo tudi očetu odrezali nogo. Mama mi je razložila, da je na srečo sladkorna bolezen pri očetu v začetni fazi. Rekla je, da se bo moral zelo paziti pri hrani, saj se da s ustrezno prehrano in dovolj gibanja veliko narediti, da se bolezen ne poslabša.
Ker me skrbi za očeta in mi še vedno v glavi odzvanjajo besede, odrezati nogo, iz otroštva, sem se zakopala v knjige in splet, da bi izvedela več o tem. Ugotovila sem, da sladkorna bolezen prizadene milijone ljudi po vsem svetu in da sploh ni nedolžna. Glede prehrane sem prebrala, da se je dobro izogibati tem jedem:
- maščobe
- alkohol
- živila z veliko vsebnostjo sladkorjev
- bela moka.
Priporočena živila pa so:
- polnozrnata žita
- sadje
- zelenjava
- veliko vode.
Dobila sem idejo s katero sem šla najprej k mami. Predlagala sem ji, da iz hiše odnesemo vsa živila, ki niso v redu in se založimo z zdravo prehrano, saj se mi zdi, da bo očetu lažje, če bomo vsi spremenili način življenja, zagotovo pa ne bo škodilo niti nama z mamo. Predlagala sem tudi, da gresta oče in mama vsak dan na sprehod. Zdi se mi, da bomo s skupnimi močmi lažje pomagali očetu, da mu sladkorna bolezen ne uniči življenja.…
Zelo rada sem zbirala pepelnike. Včasih je še bilo dovoljeno promovirati blagovne znamke cigaret. Tej so se velikokrat pojavljali na raznih pepelnikih, vžigalicah in vžigalnikih. Imela sem res krasno zbirko pepelnikov, raznih blagovnih znamk, barv in oblik. V resnici sem včasih uporabljala takšnega, ki sem si ga sama naredila. Bil je narejen iz glinenega lončka za rože, ki je bil narobe obrnjen in postavljen na krožnik. Takšnega nisem rabila stalno praznit in čistit, saj se ni videlo koliko je poln. Prebarvala sem ga z akrilnimi barvami.
Ostale pepelnike ki sem jih zbirala sem pa imela pospravljene v predalu. Tiste ta lepše, steklene pa sem imela razstavljene po stanovanju, in imela razne bedarije v njih. Na primer kakšen nakit, ključe… in pa prav tako sem imela pepelnik za stvari, ki niso imele svojega prostora. To so tiste stvari, ki jih nekako imaš rad pri roki, ker jih boš morda v prihajajočem mesecu potreboval. Takšne majhne stvari, za katere se ti ravno tisti hip ne da plezat po omarah, da bi širše do prave škatle in si zato rečeš, da saj boš pospravil malce kasneje in na koncu pač ostanejo tam. Sem pa tudi spadajo majhne stvari, za katere veš, da bi jih moral že zdavnaj vreči stran, ampak se ti nekako zdi škoda, zato jih še malce spraviš na stran. Upam stavit, da ima vsako gospodinjstvo en takšen kotiček z majhnim brezveznimi stvarmi. Pa tudi če so to morda kemiki, ki ne pišejo.
To ti morda rata pospraviti enkrat do dvakrat na leto in v tistem hipu si zelo ponosen ko si se tega lotil. V tistem času si še prisežeš da zdaj pa res ne boš več dajal stvari tja in takrat se v istem hipu še ugrizneš v jezik. No tako je tudi moja zbirka pepelnikov počasi pošla. Saj sem ugotovila, da so mi samo jemali prostor. Pri selitvah sem nekatere celo porabila in jih na koncu pustila kar tam, ostale pa podarila naprej. …
Zima bogata s snegom je kot nalašč za potepanje po gorah. Večer pred odhodom pripravim vso potrebno opremo. v nahrbtnik topla oblačila, rezervne nogavice, šal in rokavice. V aluminijasto folijo zavijem dva sendviča za rezervo in pripravim še termovko za topel čaj , ki ga bom pripravil zjutraj. Na nahrbtnik pripnem še dereze in cepin, čelado pa v kapo nahrbtnika. Navijem budilko in ležem v posteljo. Še en dvatisočak osvojen pozimi pomislim in hitro zaspim. Zjutraj med potjo še poberem Ferdota in že šibava proti gori. Sneg je sveže zapadel tako da bova morala biti zelo previdna. Snežni plazovi so zelo pogosti in nevarni. Marsikateri planinec je že končal pod njim. Avto pustiva pri neki domačiji in se počasi vzpenjava. Pot naju vodi še mimo koče pod goro. Presenetljivo dosti ljudi na koči. Izveva, da ima gorska reševalna postaja redni zimski tečaj usposabljanja. Super, bo pomoč hitro pri roki, če bo potrebna. Spijeva vsak topel čaj in začneva vzpon.
Čelada na glavi, dereze na planinskih čevljih in cepin v roki. Hitro napredujeva kljub visokemu snegu. Ko prideva do stene pa se hitrost upočasni. Previdnost ni nikoli odveč. Po kakšnih dveh urah pa se zgodi. Levo nogo prestavim naprej, v globok sneg. In mi zdrsne na skali pod snegom in poškodujem koleno. Kasneje v bolnici izvem da imam potrgane vezi. Ferdo je nekaj metrov pred menoj. Zakričim mu naj nadaljuje proti vrhu, saj pot navzdol do mene je preveč nevarna. Po telefonu pokličem pomoč, iz nahrbtnika vzamem prvo pomoč in povijem koleno. Operater na klicni številki za nujno pomoč je rekel, da bom oral približno eno uro počakati na helikopter. V daljavi že slišim ropot helikopterja, postavi se nad menoj, vendar se moram premakniti na sosednjo polico, ker sem preblizu stene. Po vitlu spusti reševalca, ki me vpne na njegovo jekleno vrv. Dobrih trideset sekund je trajalo dvigovanje, razgled pa kljub bolečini v kolenu fenomenalen. Zakaj že nisem se učil za pilota?…
Včasih se izgubimo in ne vemo točno, kaj si želimo, kako bi živeli in ali živimo prav? Ste si že kdaj postavili takšna vprašanja?
Jaz sem vedno živela tako, kot so želeli drugi. Pa življenje ni čakalo. Prišel je čas tudi zame, da sem začela živeti drugače in da se je moja osebna rast začela razvijati samo zame. Ko sem premišljevala za nazaj, sem spoznala, zakaj sem živela tako, kot so rekli drugi. Tako sem živela zato, ker je bilo najlažje. Nikoli se nisem rabila prepirati z ljudmi, nikoli nisem delala nič narobe in nič prekrivala. No, danes se zavedam, da sem prekrivala najpomembnejšo stvar in to je samo sebe. Ne znam vam opisati, skozi kakšne občutke sem šla in kako je moja osebna rast mene spremenila.
Ja, lahko bi rekla, da sem se končno enkrat postavila zase. Včasih ni bilo lahko, je pa bilo za mojo dušo zdravilno. Končno sem spoznala ta občutek, ko nekomu rečeš ne in občutiš srečo. Tega občutka nisem nikoli poznala. Osebna rast je res nekaj lepega. Danes se pogosto vprašam, zakaj sem živela tako, ker sem zamudila marsikaj. Ja, lahko bi že prej živela bolj polno življenje. Ampak očitno sem morala iti po tej poti.
Meni je moja osebna rast v teh letih prinesla novo življenje. Začela sem uživati v stvareh, nisem bila več tečna in živčna. Skušala sem uživati v svojih odločitvah. Nikoli ne bom pozabila, ko sem v roke vzela prvo knjigo- osebna rast, kajti prav ta knjiga me je prebudila. Še danes se učim reči ne, včasih ni lahko. Vendar vedno pogledam tako, da se odločim prav in zase. Seveda je osebna rast prisotna v naših življenjih vedno, ampak sama zase vem, da se je moja prava osebna rast začela, ko sem se prvič vprašala, kako želim živeti. Končno sem začela graditi samo sebe.
…
Dolgo časa sem imela veliko željo, da bi se iz notranjosti Slovenije preselila na obalo, v okolico Kopra. Lani nam je to tudi uspelo, na kar sem zelo ponosna. Uživam v svojem novem domu s pogledom na morje. Edina stvar, ki me tukaj zmoti je, da bi nujno potrebovali mehčanje vode, saj ima tukajšnja voda veliko vodnega kamna.
Prej smo živeli na vasi, kjer smo še vedno imeli vaški vodovod z zelo kvalitetno vodo, zato na mehčanje vode nismo niti pomislili. Poleg tega je v bližini našega bivšega doma tekel studenček z zdravilnimi močmi. Kadar smo le imeli čas, smo se sprehodili do njega z dvojno koristjo, sprehod v naravi in še zdravilna voda.
V novem domu se nisem mogla navaditi na okus tukajšnje vode. Za začetek sem si nabavila vrč za mehčanje vode, da je bil vsaj malo boljši okus. Kadarkoli smo obiskali moževe starše v bivšem kraju, pa smo vedno prinesli domov studenčnico.
Potem sem ugotovila tudi druge težave:
- suhi lasje in koža
- belo perilo ni bilo več belo, ampak je posivelo
- na armaturah in umivalnikih so bili madeži…
Ko nas je družinski prijatelj opozoril, da se nam lahko sčasoma pokvari tudi pralni stroj, je bilo šale dovolj. Odločitev je padla, nujno potrebujemo način za mehčanje vode, kajti na obali si želim ostati. Vprašali smo malo naokoli pri sosedih, kako oni rešujejo zadevo. Nekateri so nas samo čudno gledali, kako mislimo mehčanje vode, oni pač to vodo uporabljajo od vedno. Nato smo naleteli na soseda, ki se je tudi pred kratkim preselil v ta kraj in tudi njega je motil vodni kamen.
Povedal nam je, da si je na vstopu vode v hišo namestil hišno vodno postajo s kvalitetnimi filtri za mehčanje vode in od takrat spet z veseljem spije kozarec vode, pa tudi druge težave je s tem uredil. Odločili smo se, da bomo tako naredili tudi mi.…
Kot pohodniki, s prijatelji vedno poskrbimo za našo pohodniško opremo, tako da je ta kvalitetna, saj je za nas pohodništvo kar konkreten hobi, s katerim se zelo radi in pa tudi zelo pogosto ukvarjamo. Tako pa zato vedno poskrbimo, da je naša oprema, ki jo imamo s seboj, kar se da kvalitetna, saj nas lahko to še kako reši.
Primer tega pa so lahko ročne svetilke. Te so zelo pomemben del naše opreme, saj se na veliko pohodov odpravimo sredi noči, ko je zunaj torej še tema. Tako pa nam ročne svetilke omogočajo, da si lahko razsvetlimo pot, kjer hodimo, saj je večina poti v hribe takšnih, da ni nobene svetlobe, prav tako pa naravna svetloba v gozdu ne pronica nekaj globoko.
Zato pa tudi poskrbimo za to, da so ročne svetilke, ki jih uporabljamo, zelo močne in kvalitetne, saj se lahko pozna kar konkretna razlika med slabo ročno svetilko in pa dobro, kjer nam bo dobra in kvalitetna ročna svetilka, lahko osvetlila zelo velik del poti.
Prav tako pa poskrbimo tudi za to, da so ročne svetilke, ki jih kupimo za pohode, robustne in čim bolj odporne. To pa nam pride prav, kadar nam kakšna svetilka pade po tleh, kjer bi se ta lahko razbila, ter bi potem bili v težavah. Še en takšen primer pa je, če se gremo osvežiti do kakšnega naravnega potoka, pa nam ročna svetilka pade v vodo. V temu primeru je še kako dobro, če so ročne svetilke, ki jih uporabljamo, vodoodporne. Enkrat pa se nam je to že zgodilo, kjer pa se nam je ročna svetilka nato pokvarila, saj ni bila vodoodporna, vendar smo takrat imeli srečo, da smo s seboj imeli tudi rezervne ročne svetilke, tako da nismo imeli težav. Tako pa tudi sedaj, vedno, ko se odpravimo na pohod, za vsak slučaj vzamemo vsaj dve ročni svetilki s seboj, če bi se slučajno kaj zgodilo, tako da ne bi obtičali v temi.…
Čisto vsak avto mora vsako leto opraviti tehnični pregled. Tehnični pregledi so tukaj zato, da preverijo, če je vozilo primerno za na cesto ali ne. Velikokrat se lahko seveda zgodi predvsem pri starih avtomobilih, da tehničnega pregleda ne opravijo v prvo. To je lahko zelo velik problem, saj je potem potrebno dati veliko denarja za popravilo in potem ponovno peljati avto na tehnični pregled. Ravno zato so tehnični pregledi nekaj, kar se ljudje večinoma bojijo.
To je predvsem logično pri tistih ljudeh, ki imajo starejše avtomobile in trenutno nimajo denarja, da bi si kupili novega in ravno zato vedno upajo, da bodo lahko naredili tehnični pregled vsaj še eno leto. Potem pa se seveda zgodi čez nekaj časa, da tehnični pregledi enostavno ne grejo več skozi. Takrat vemo, da je res nujno že potrebno kupiti novi avto.
Tehnični pregledi so tukaj zgolj zaradi nas in zaradi naše varnosti, saj želimo, da smo na cesti varni in da s tem ne ogrožamo ljudi okoli nas. To so lahko definitivno zelo hitro zgodi in ravno zato ljudje, ki delajo na tehničnih pregledih pri tem ne popuščajo. Preverijo čisto vse, kar morajo preveriti in potem povejo, če je na podlagi rezultatov avto primeren za cesto ali ne. Če ena stvar ni v redu. Seveda tehnični pregled ni opravljen. To zadevo moramo popraviti v nekem določenem obdobju in potem moramo ponovno na tehnični pregled, kjer preverijo samo tok. Če vidijo, da smo to popravili, smo seveda tehnični pregled opravili.
Če pa imamo seveda novi avto, pa tehnični pregledi za nas res niso problem. Čisto novi avto na začetku nekaj let ne potrebuje tehničnega pregleda. Potem pa čez nekaj let. Seveda tehnični pregledi postanejo dela našega življenja. Vsako leto ga je potrebno opraviti ne glede na kaj. Če imamo nekako nov avto smo seveda prvih nekaj let še varni, potem pa se začnejo razno popravila in pa seveda strah na tehničnih pregledih.…